Observatorij Teide in gorska veriga Anaga

Spet pozdravljen(a)!

Tretji dan sem si, kot velik oboževalec vesolja, znanstvene fantastike in navsezadnje tudi astrofizike, ogledala observatorij na vulkanu Teide. Observatorij je bil namreč drugi najpomembnejši razlog, da sem se za Tenerife (poleg Teide) sploh odločila. Če te astronomija (bolj pravilno sicer astrofizika) ne zanima, lahko preskočiš na del, kjer opisujem svoje potepanje po Anagi.

Observatorij Teide

Torej observatorij, ki se uradno imenuje Observatorio del Teide, sestavlja več teleskopov, ki so vidni z vrha Teide kot bele strukture levo od Gran Canarie. Če si orientacijsko oporečen, si lahko prebereš eno izmed mojih prejšnjih objav, kjer opišem pogled z vrha Teide. Observatorij teleskope, ki jih ima, deli na tri dele: sončne teleskope, nočne teleskope in druge; za več glede točnih teleskopov, ki jih imajo, te vabim, da si prebereš wikipedio. Observatorij Teide je eden izmed dveh visokogorskih observatorijev na Kanarskih otokih (drugi je na otoku La Palma; ki je danes, ko sem to izvedela, postala tarča naslednjega bodočega potovanja na Kanarske otoke).

Pogled iz tenerifskega observatorija proti Gran Canarii

Tipi teleskopov

Po besedah vodiča se specializirajo za opazovanje Sonca, ki ga spoznavajo v res velike detajle, pri čemer jim seveda pomagajo zelo dobri in natančni teleskopi. Imajo namreč teleskop, kjer lahko na soncu opazujejo najmanjši “piksel” s premerom 70 km.  Sonce ima sicer premer približno 1.391.500 km, kar pomeni, da lahko razločijo vsakih 0,005 % premera. Popeljejo te okoli, pokažejo, kateri teleskop je kateri, se pobahajo z velikostjo ogledala ali pa, če že leča ni res največja na svetu, povedo, da, čeprav imajo oni ogledalo s samo 150 cm premera, v Arizoni uporabljajo samo 140 cm od svojih 160 cm, torej so tu še vedno največji.

Sončni teleskopi na tenerifskem observatoriju

Med ogledom te popeljejo tudi v center za obiskovalce in ti pokažejo 3 minutni film z zgoščevanjem tempa (op.p.: PONS prevod za “time-lapse”). Ob PowerPoint prezentacijo s slikami ti razložijo, kaj astrofizika kot znanstvena disciplina sploh je in kaj astrofiziki sploh delajo. Vse je sicer bilo, vsaj zame – ki imam “Cosmos: A Space-Time Odyssey” na Netflixu v prilljubljenih – že slišano, vendar smo na koncu prišli do razlage, zakaj vesolje opazujemo z več, kot samo teleskopi, ki “razumejo” vidno svetlobo. Kako je Miguel laikom razložil infrardečo kamero, ki lahko vidi skozi vesoljsko meglico s pomočjo vreče za smeti, v katero je skril svojo roko, saj “gleda” toploto in ne barv, je skoraj legendarno.

Ogled sonca skozi teleskopa

Sledil je ogled Sonca skozi dva manjša teleskopa, postavljenima zunaj. Na prvem izmed njih sem ravno lahko zapazila sončevo pego, kamor lahko skrijemo dve Zemlji. Na drugem pa prvič v svojem življenju na svoje lastne oči brez kamere videla sončev izbruh (do tega prevoda sem se sicer komaj prikopala – angleško je to “solar flare”) in ostala brez besed.

Za razliko od filmov, ki to prikazujejo in so v dokumentarcih pohitreni z zgoščevanjem tempa, je v resnici stvar statična. Miguel me je poučil, da v teh filmih slikajo včasih vsako minuto, največkrat pa vsako uro, da dobijo te znane filme za dokumentarce. Res je, če je stvar tako statična sploh ne izgleda tako impozantno. Po drugi strani pa nam je Miguel našel sončev izbruh, ki je bil velik približno desetino sončevega premera. Prej omenjena sončna pega pa je bila velika kot bucikina glava, komaj zaznavna in sploh nezanimiva, ko sem enkrat ozrla sončev izbruh. Sploh ni primerjave.

Ogled notranjosti teleskopa

Ogled smo nato nadaljevali v IAC-80, enega izmed dveh teleskopov, ki so dejansko last Kanarskega astrofizičnega inštituta (IAC). Ostali teleskopi so namreč last drugih držav in/ali agencij, ki IAC-ju plačajo najemnino v obliki letnih ur opazovanja, ki jih ta nato lahko opravi na teh satelitih.

Mašinerija v teleskopu je taka, kot jo vidiš na TV. Česar pa ne vidiš pa je, da je kamera, ki lovi podatke, v tekočem plinu in se nahaja na – 105 °C, da njena elektronika ne moti valovanja, ki ga zrcalo s premerom 80 cm lovi. Zanimivo je tudi to, da je za zajem podatkov dovolj kamera s 4 megapiksli. Resolucija te kamere naj bi se popolnoma ujemala z velikostjo zrcala, zato ni bilo nikoli potrebe, da bi jo zamenjali z boljšo.

V observatoriju imajo tudi malo bolj kompleksno sončno uro, ki ti pravilen čas pokaže ne glede na to ali imamo letni ali zimski čas

Robotski teleskopi

Za konec te vodič popelje še mimo robotskih teleskopov, ki jih opravljajo astrofiziki z vsega sveta (preko interneta, da zmanjšujejo stroške). Tukaj je trenutno tudi že eden izmed sedmih robotskih teleskopov LCOGT iniciative. Ta naj bi robotske teleskope postavila na sedmih lokacijah po svetu z znanstvenim in izobraževalnim namenom. Vseeno pa je vodič Miguel brez dlake na jeziku povedal, da je eden izmed večjih pokroviteljev tega projekta stric Google. Svetoval nam je, da si potegnemo sami svoje zaključke.

Trgovina z darili?

Edino, kar sem res pogrešala na temu vodenemu obisku in sem Miguelu seveda to tudi povedala je, da observatorij nima trgovine s spominki. Četudi nisi oboževalec astrofizike, predstavljaj si, kako nepopisno kul bi izgledala razglednica z meglico Carino ali pa njen poster. To sem res obžalovala, ampak mogoče naslednjič, ko se oglasim, kot mi je na koncu rekel Miguel.

Gorovje Anaga

Z observatorija sem se nato odpeljala pogledati še Anago z t.i. “monteverde” gozdom. Seveda sem se na poti skozi Las Mercedes malo izgubila. Na koncu furala svojega Fičota po klancih, ki jih je še v prvi prestavi komaj zvozil.

Megleno govorje

Na koncu sem na cilj prispela in prvič na kanarskih otokih doživela dež. Megla je bila namreč v Cruz del Carmen tako gosta, da je iz nje deževalo (čeprav fizikalno to ni razlog za dež, če smo danes že fizikalno razpoloženi).

Hitro sem nekaj pojedla v lokalni kafeteriji in prosila za zemljevid območja, da grem na kakšen sprehod. Kar sem dobila, ni omembe vredno; dobila sem namreč nek zastonj zemljevid s cestami Anage, brez izohips, brez vrisanih sprehajalnih poti, brez merila. Na splošno se že tri dni zaman trudim, da bi kupila pravi zemljevid Tenerife. Potrebovala bi takega z merilom, legendo, izohipsami, barvami za rastlinje, po možnosti 1:25.000 ali 1:50.000.

Po Poti občutkov

Na koncu sem šla za ostalimi in pristala na dobro opisani in označeni Poti občutkov. Pot vodi skozi monteverde gozd; gozd poln vlage, mahu in blata, čeprav ocenjujem, da danes ni bilo presežka blata ali vlage.

Začetek poti občutkov v gorovju Anaga

Pot ponuja tri variante: prva je primerna za vse, tudi za invalide, druga in tretja pa sta namenjeni pohodnikom, pri čemer naj bi druga trajala nekje 30 minut, tretja pa 90 minut. Seveda sem se odločila za tretjo varianto z 250 metri višinske razlike. Naj povem na kratko, pot vsekakor ne traja 90 minut; četudi pošlataš vsako vrsto mahu in debla, ki jih vidiš in poslušaš in vohaš in dihaš. Na poti namreč manjkajo kakšne klopce ali pa odmaknjeni deli, ki bi samo izkušnjo podaljšali.

Ob poti pa se nahaja polno tabel, ki razlagajo zgodovino te poti (povezovala je namreč dve vasi) in gozda. Ena izmed tabel posebej opozori na razliko med gozdom, ki je bil enkrat posekan in se je zarasel nazaj in gozdom, ki ni bil nikoli do konca posekan. Gozd, kjer je bila izvedena deforesterizacija, je sedaj en sam velik igličast grm. Medtem ko je prvotni gozd poln različnih gozdnih vrst, kjer se tudi mah lahko zarase na debla dreves.

Predniki dreves, ki poseljujejo omenjeni prvotni gozd, so včasih poseljevali tudi južno Evropo in severno Afriko. Sedaj pa ta drevesa rastejo samo še na Kanarskih otokih, Madeiri in Azorih, torej kjer je okolje na rastiščih za njih primerno.

Anaga, ali ne Anaga? To je sedaj vprašanje

Anaga me je malo razočarala, ker nisem mogla dobiti nekega pametnega zemljevida in z njim iti raziskovati kaj več kot samo Poti občutkov. Vreme se mi je zdelo sicer danes idealno – najprej sem se morala na observatoriju zaradi mraza (ta namreč pomaga pri opazovanju elektromagnetnega valovanja) obleči. Oblečena pa sem nato ostala tudi v Anagi; v megli je bilo dokaj mrzlo, sploh ko je začel pihati veter.

Najbolj mi je namreč všeč, če imam lahko kratke hlače in dolge rokave in vseskozi razmišljam ali potrebujem dolge hlače ali me še ne zebe dovolj. Razen Poti občutkov in meglenega vremena v Anagi nisem izkusila veliko. Dobrega zraka tudi v slovenskih gozdovih najdem veliko, tudi ta vonj naši gozdovi poustvarijo čudovito, če jih obiščeš po obilnem deževju oziroma v megli, ki takemu deževju sledi. Česar pa sigurno pri nas ne moreš izkusiti pa so vse te različne vrste dreves, mahov in drugega rastlinja. Preprosto tega pri nas nimamo in že to je vredno ogleda.

Potrebščine

Kako torej obiščeš observatorij in Anago, če si na Tenerife?

Prevoz

Do obojega se sicer da priti z javnim prevozom (do observatorija sicer vozi od javnega prevoza samo taksi, ki pa je na Tenerife drag), vendar je avto veliko bolj komot in velikokrat cenejša izbira.

Ogled observatorija

Za ogled observatorija se moraš naročiti in plačati vstopnino; sama sem to storila preko spletne strani GetYourGuide, ker je TripAdvisor od mene hotel, da pripeljem še 10 otrok (kar mi še vedno ni popolnoma jasno). Dostop do Anage in Poti občutkov pa je vstopnine prost. Mogoče le še to o observatoriju: Brian May je leta 2008 doktoriral s pomočjo raziskav, opravljenih na tem observatoriju.

Lep preostanek tedna ti želim in te pozdravljam iz vetrovnega južnega dela Tenerife.