Pico del Teide ali Tenerifska Šmarna gora

Ponovno pozdravljen(a)!

Kot sem namignila v uvodnem blogu, nisem več v Ljubljani. Trenutno se nahajam na kanarskem otoku Tenerife; ura pa je 6:23 po lokalnem času. Včeraj sem iz graškega letališča poletela na južno tenerifsko letališče, prevzela najeti avto, se odpeljala v hostel odložiti prtljago, nato pa sem z najetim Fiatom 500 (ki ga bom en teden klicala moj) začela vzpenjati na spodnjo postajo žičnice, ki pelje na vulkan Teide.

Pico del Teide

Teide je sicer najvišja gora Španije in ima 3.718 m.n.v.. Na teh 3.718 m sem se jaz včeraj povzpela iz približno 20 m.n.v. – bila je kar velika sprememba. Več o Teide si lahko prebereš na angleški Wikipediji. Sama sem se odločila, da se na Teide povzpnem kot turistka iz zgornje postaje kabinske žičnice 3.555 m. Majhna višinske razlike med izhodiščem za hojo in vrhom je eden izmed razlogov, zakaj sem Teide v tem prispevku poimenovala “Tenerifska Šmarna gora”. Višinske razlike je tu sicer manj je pa na višjo višini, tako da je napor potreben za osvojitev za zdravega človeka nekako podoben.

Drugi razlog pa je bil, da se na Teide navadno ne pozdravlja, kot sem sicer navajena iz slovenskih gora.  Šmarna gora je izjema, ki sem jo odkrila. Na Šmarni gori velika večina “Dober danov”, “Živjev” in podobno naleti na gluha ušesa. Prav tako je tudi na Teide, čeprav se redki celo ustavijo in te spodbujajo, da nadaljuj zmerno in počasi in boš prispel na vrh. “Tranquila, tranquila,” so mi pravili in se mi smejali, ko sem jim po angleško želela razložiti, da od španščine razumem samo: “Hola” in “Gracias”.

Pot

Za sam vzpon z zgornje postaje kabinske žičnice sem do vrha potrebovala približno 40 minut hoje, razdeljene v 10 minut dolge intervale. Hoja je bila počasna in polna lovljenja sape (višina se tu vsekakor pozna in tvoje mišice ti je ne pustijo pozabiti). Na vsakih 10 minut sem se tudi usedla in se pošteno nadihala. Super bi bilo, če bi imela s seboj več vode (330 ml) je odločno premalo. Sem pa sklenila, da bom vse planinske napake, ki sem jih naredila pri vzponu na Teide, najverjetneje opisala v ločenem prispevku. (Ja, toliko sem jih storila).

Pot na Teide je lepo urejena.

Pot na vrh se sprva rahlo vije v nekaj ključih. Nato pa se preko stopnic vzpne naravnost in nadaljuje svoje vijuganje. Je lepo urejena in na izpostavljeni strani največkrat ograjena s kamenjem. Drugi razlog je ta, da kamnite ograje onemogočajo izstop iz poti in posledično uničevanje preostalega pobočja. V primeru zimskega ali zgodnje jutranjega obiska pa svetujejo dereze. Po prehojeni poti ocenjujem, da je pot dovolj široka in zavarovana s kamni, da cepin najverjetneje ne bi bil potreben tudi v zimskih razmerah. Včeraj med 14:00 in 15:00 uro dereze niso bile potrebne.

Vremenske razmere

Temperatura za vzpon je bila, vsaj meni, idealna. Za primerjavo lahko dam popoldansko temperaturo zadnjih nekaj dni v Ljubljani. Dovolj je bilo toplo za kratke hlače in majico, če nekaj počneš, npr. voziš kolo, tečeš, hodiš v hrib, ipd. Čeprav je sonce je pripekalo, je vseskozi tudi pihalo, tako da se vročine nisem občutila, dokler nisem prišla nazaj v svoj avto, ki je skoraj črne barve. Je pa res, da so bili nekateri sunki vetra skoraj ledeno mrzli in ob njih sem razmišljala, ali bi si oblekla flis ali ne.

Omeniti pa moram še to, da je pot pod vrhom zavarovana tudi z verigo. Najverjetneje zato, ker se zadnjih nekaj metrov vzpne po grebenu in se ljudje ograje radi primejo zaradi občutka varnosti. Pod verigo je namreč skoraj navpično pobočje, kjer pod tabo v glavnem prevladuje zrak. Vsekakor pa je pot tudi tu dovolj široka, da preko roba sploh ne rabiš pogledati, če si tega ne želiš.

Pogled s Teide proti severu (na sliki je vidna veriga namenjena varnosti)

Vrh

Na vrhu te čaka, glede na to, da je Teide aktivno-speči vulkan, rahlo razočaranje. najhuje je, če si se prej povzpel(a) nak kateri drugi vulkan, ki si lasti impresivni krater. Toda tudi Teide da vedeti, da je vulkan in da niti pod razno ne misli počivati. Z vrha tako spušča žveplene hlape, ki so, glede na splošno zadihanost, ko prvič prideš na vrh, moteči in seveda smrdeči. Sploh če se veter obrne ravno prav, da hlape piha vate.

Prostor, kjer na Teide uhaja žveplo. Hlapov se sicer ne vidi, vendar pa sigurno uhajajo.

Vsekakor pa je to izkušnja, ki je v Sloveniji ravno ne izkušam vsak dan, zato sem stisnila nosnice in potrpela. Razgled je vreden malo smradu in zadihanosti. Z vrha Teide se namreč vidi večina okoliških kanarskih otokov: Gran Canaria na vzhodu (približna smer zgornje kabinske žičnnice, nato pa rahlo levo – za tiste, ki ste orientacijsko slabše podkovani) in La Gomera, La Palma in El Hierro (približno na drugi strani). Tisti, ki jih okoliški otoki ne zanimajo, lahko vidijo tudi sam Tenerife, predvsem severni del otoka, ki pa je bil v času mojega obiska zakrit v oblake.

Potrebščine

Kaj boš torej potreboval(a) za vzpon na Teide, če se ga odločiš obiskati med svojim dopustom na Tenerife?

Kabinska žičnica

Vozovnico za kabinsko žičnico sicer lahko kupiš na licu mesta samem. Sama pa sem odločila, da jo kupim na TripAdvisorju, kjer lahko zaradi tega tudi “preskočiš vrsto”. Vsekakor svetujem, da si tudi ti kupiš vozovnico preko splet. Sama sem čakala ca. 5 minut, da sem prišla na vrsto za prevzem vstopnice. Nato pa še dodatnih 15 minut, da sem prišla v tisto zadnje mesto za čakanje na samo žičnico. Tam sem morala počakati še dve poti žičnice – torej nekako 15 do 20 minut.

V tem čakanju sem komaj šla še na stranišče, saj je bila vrsta na stranišču dolga, jaz pa sem imela samo 15 minut časa. Če se ti to zgodi, stranišča so tudi pri zgornji postaji žičnice. Po moji izkušnji niso zelo polna, ker večina ljudi ne ve, da so tam. Poleg tega pa se večina turistov želi (ali pa jih vodiči primorajo) vrniti čimprej nazaj na spodnjo postajo. Tudi čistoča je primerljiva tistim na spodnji postaji žičnice.

Pristopno dovoljenje

Poleg vozovnice boš potreboval(a) tudi dovoljenje za vzpon na sam vrh. Zanj lahko zaprosiš na spletni strani španskih narodnih parkov. Brez dovoljenja te ne bodo spustili na vrh. So pa, oziroma so bili v mojem primeru, fleksibilni glede ure pristopa. Moje dovoljenje je veljalo od 15:00 do 17:00, vendar so me spustili gor že 13:50. Vsekakor pa zaradi voznega reda kabinske žičnice svetujem, da si dovoljenja ne vzameš za isti termin, kot sem si ga jaz, ker te potem vseskozi priganja čas.

Od takrat, ko zaprosiš za dovoljenje in samim vzponom, svetujem, da se tvoj osebni dokument, ki ga v prijavi navedeš, ne spreminja, saj španski narodni parki ne spreminjajo dovoljenj (jaz sem namreč vmes zaradi poteka morala zamenjati osebno izkaznico). Lahko zaprosiš samo za novo dovoljenje, vendar pa spletna stran ne deluje, tako da bi sprostila mesto, če ti prekličeš svoje staro dovoljenje in takoj zaprosiš za novega v drugem zavihku svojega brskalnika (preizkušeno).

Prevoz

Če se ne odločiš, da boš Teide obiskal(a) kot član ene izmed turističnih skupin, ki turiste vozijo direktno iz hotelov v velikih mestih, boš potreboval(a) tudi avto. Najem avtomobila na Tenerife je lahko poceni (jaz osebno sem sicer dala zavarovanje brez odbitne franšize, kar je na koncu naneslo). Ponudnikov pa je ogromno. Poudarila bi samo, da je cesta, ki sem jo jaz prevozila iz okolice El Medana preko Grandille in Villaflora, gorska. Vseskozi se vzpenja in ima tudi temu primerne ovinke. Za trening predlagam Vršič ali kakšno drugo vijugasto cesto v Sloveniji. Je pa omenjena cesta razgledna in čudovita za vožnjo, ko se končno sprostiš in se ne bojih več, da boš zapeljal z nje (ponekod namreč ni ograje).

To bi bilo z moje strani za prvi dan vse. Za danes še nimam planov. Najverjetneje bom zapregla mojega konjička in bova šla v kako mesto na sprehod. Mogoče pa mi uspe dodati temu prispevku še kakšne lepe slike iz mojega potepanja, ne le naslovne.

Želim vam lepo nedeljo.