El Medano
Zopet pozdravljen(a),
Peti dan na dopustu je bil zame hudo lenoben. Komaj sem zjutraj vstala iz postelje, nato pa sem potrebovala dodatne 3 ure, da sem se sploh kam spravila. Ampak cilj je bil tokrat blizu. Odločila sem se namreč, da se podam v bližnje mesto El Medano (peščena sipina), ampak to preko Rdeče gore (Montaña Roja). Gora se namreč dviga direktno v mojem pogledu in me že cel teden vabi.
Montaña Roja
La Tejita
Do vznožja gore sem morala od mojega hostla prehoditi okoli 30 minut, da sem prišla na plažo Le Tejita. Plaža je sicer na internetu dokaj znana, vendar še kar neurejena in divja; možen je tudi FKK. Valovi so sicer enako visoki, kot na moji plaži, je pa sama plaža večja in bolj obiskana. Za prečenje plače sem potrebovala še dodanih 15 minut. Hoja po plaži je bila dokaj težka, saj se mi je vsak korak vdiral v pesek. Do vznožja sem vseeno prišla in pred seboj videla skoraj navpično pobočje.
Zavarovano območje Montana Roja
Pot po tem pobočju je sicer premagovala že ena gospodična. Sama sem se odločila, da se bom na goro povzpela po poti, ki je označena na Google zemljevidih in vrh doseže s severa (smer El Medano). Celoten polotok z Rdečo goro je namreč naravni rezervat, kjer živi okoli 100 različnih vrst rastlin in ravno toliko vrst ptic. Zdi se mi neodgovorno, da skozenj hodiš kar vse povpreko. Tako sem se do slemena povzpela po prečni poti in goro napadla s strani El Medana. Pot do slemena je trajala dodatnih 10 minut, nato pa je vzpon po slemenu trajal še 20 minut in stopila sem na 171 m visoko goro.
Pot na goro je tehnično lahka, vendar na delih strma. Poleg tega je peščena in na pesku na skalah lahko drsi, zato je pomembno, da imaš stabilen korak in dobre čevlje, čeprav se ljudje na njo povzpnejo tudi v šlapah. Vso pot te, kot na večini južnega Tenerifa, spremlja veter. Na vrhu so sunki vetra tako močni, da lahko prevrnejo na pol prazno 1,5 L plastenko. Veter je tudi mene parkrat zanesel, čeprav me je kar nekaj skupaj. Toda brez vetra, bi bil podvig zame nemogoč; vročina bi bila namreč neznosna.
Gora se imenuje Rdeča gora zaradi rdeče kamnine, ki je vidna predvsem na vrhu. Rdeča kamnina je vzrok finemu rdečemu pesku, ki se je, vsaj meni, nabral po nogah, tako da sem imela v El Medanu, ko sem superge zamenjala za šlape, vidne nogavice. Pobočja so poraščena z grmi in grmišča rastlin, ki so ravno rumeno cvetela. Glede na to, da cela gora izgleda kot velik kamen, je, ko prideš na njo, presenetljivo poraščena.
Na vrhu
Na vrhu gore sem poslikala moj del otoka ter obe plaži. Malo sem se odpočila v relativnem zavetju pred vetrom. Med opazovanjem sosede, sem želela slikati še martinčka, ki je prišel v izvidnico. Medtem pa je meni martinček želel splezati v nahrbtnik, česar skoraj nisem opazila, ker sem bila tako zatopljena v prvega martinčka. Diverzija skoraj uspela, vendar pa sem se odločila, da se spustim, preden dobim v nahrbtnik slepega potnika.
Spust v El Medano je trajal okoli 30 minut – 15 minut do vznožja in še 15 minut do mesta. Spet sem prečila plažo, kar mi je upočasnilo korak. Je pa plača med Rdečo goro in El Medanom popularna med surfarji in kitarji – obojih je bilo v vodi polno. Mogoče je to posledica okoli ducat šol, ki v El Medanu ponujajo oboje. Mogoče pa so prišli sem po veter, ki ga resno ne zmanjka.
El Medano
El Medano je majhno mesto na južni strani otoka. V preteklosti je bilo mesto različnim surferskim tekmovanjem, vendar je razvoj mesta (gradnja hotelov, ipd.) zmanjšal moč vetra. Vendar vodnih športov, ki se zanašajo na moč vetra, tukaj ni malo, kot sem se lahko sama prepričala. Mesto leži točno južno od južnega letališča, zato si lahko predstavljam, da se včasih, ko se veter poleže, tudi tu sliši letalske motorje.
Playa El Medano
Plaža v okolici El Medana je razdeljena na tri dele. En izmed delov je namenjen plavanju in je od drugih ločen z bojami, drugi je namenjen vodnim športom, ki potrebujejo veter, tretji del pa zavarovan, čeprav mi ni jasno pred čem.
Na katerikoli plaži na jugu, na kateri sem do sedaj bila, so bili valovi ogromni, veter pa je pihal brez prestanka. Pri El Medanu je bilo enako. Veter se ni ustavil, kitarji in surferji prav tako ne. Vse plaže, kar sem jih obiskala so peščene (mivkaste), kar me malo moti, ker mivka res pride povsod. Plaža v El Medanu ni bila nič drugačna.
Mesto El Medano
Samo mesto si mogoče celo ne zasluži naziva “mesto”. Je majhno, kompaktno s centralno tržnico, ki pa se je na žalost ravno zapirala. Mesto ima dobro turistično pisarno – v zamenjavo za dober zemljevid so mi dali zastonj plakat Montane Roje. Ja, moj lov za izohipsami na zemljevidu se nadaljuje. Dobila pa sem polno drugih zastonj zemljevidov za hojo, samo ne takega kot si ga želim.
Na koncu mi je zaposlena razložila še kje lahko kupim znamke, čeprav ne vem, če se bom še enkrat potrudila do El Medana. Mislim, da bom razglednice dostavila kar z letalom.
Potrebščine
Prevoz
Če si stacioniran(a) na južnem delu otoka, kot sem jaz, potrebuješ za ogled El Medana in Montane Roje le svoje noge. Drugače do El Medana vozi kar nekaj avtobusov in so dokaj redni (vem, ker so me na cesti prehitevali).
Za pristop do Rdeče gore svetujem, da parkiraš pri parkarišču ob cesti El Medano – Los Abrigos ob znaku “Montana Roja” rjave barve. Iz parkirišča se naprej odpraviš po najširši poti, ki jo najdeš proti gori. Poti niso označene z markacijami ali kaj podobnega; slediti moraš svojem nose in pomni, da je pravilna pot za pristop s smeri El Medana.
Oprema
Čeprav boš na poti videl(a) ljudi obutih v sandale, svetujem superge zaradi boljšega oprijema. Prav tako ne pozabi na zadostno količino vode, kremo za sončenje, pokrivalo in sončna očala.
Za konec potrebuješ samo še nekaj volje in časa in kot bi mignil boš stal(a) na Rdeči gori.
To bi bilo za peti prispevek iz Tenerife vse. Lep pozdrav iz tokrat oblačnega južnega Tenerife.