Portorož in Piran

Zopet pozdravljen(a)!

Tokrat se ti oglašam, ne iz hribov, ampak iz slovenskega Primorja, točneje iz mest Portorož in Piran. V soboto, 12.11.2016, sva se s prijateljico namreč podali na obali na ženski čvek. Vmes sva si privoščili še kosilo, sprehod ob obali in poobedek.

Ideja

Ideja za obisk Portoroža in Pirana oziroma obale na splošno je dokončno padla šele v soboto, ko sem se usedla v avto in sva se že nekaj minut vozili. Ideja za ženski čvek pa se je utrnila popolnoma spontano v petek ob večernem druženju. Zakaj sva se točno odločili, da obiščeva obalo? Preprosto, ker sva pričakovali, da bo topleje in bolj sončno.

Kosilo

Na obalo sva se podali po primorski avtocesti – čisto normalno. Na obalo sva prispeli v dobri uri, prometa pa na cesti ni bilo veliko. Ko sva se pripeljali na obalo, sva najprej hoteli jesti v kantini v Luciji bližini marine. Na žalost pa se je poletna sezona končala, zato je bilo kar nekaj gostilen, kantin in barov zaprtih zaradi letnega dopusta.

Posledično sva se odločili za Ribjo kantino “Fritolin” v Portorožu. Prvič v življenju sem se odločila, da bom poskusila školjke. Seveda sem imela pri tem pomoč. Za glavno jed pa sem se odločila za kalamare. Obe jedi sta bili, po mojem mnenju, odlično pripravljeni. Najbolj pa mi je bilo všeč, da sem dobila hrano na krožnik izredno vročo, kot da bi doma vzela hrano direktno iz ponve in jo dala na krožnik.

Sprehod do Pirana

Po obilnem kosilu sva se odločili za sprehod ob obali do Pirana. Mogoče bi bilo bolje, da rečem, da sva se morali zaradi polnosti želodca skoraj odkotaliti do Pirana.

Med sprehodom je na naju končno posijalo sonce, zato je bil sprehod polnemu želodcu navkljub prijeten. Sama hoja do Pirana je trajala dobro uro. Ljudi je bilo na poti ob obali veliko. Seveda jih je ven privabilo sonce, presenetljivo pa je bilo to, da si nikakor ne bi mislila, da bo v Portorožu toliko ljudi, glede na odsotnost prometnega zamaška na cesti.

Na najinem pohajkovanju sva si spotoma ogledali še regato med Srednjo pomorsko šolo in Fakulteto za pomorstvo in promet, ki je ravno potekala pri odcepu za hotel Bernardin. Zmagali so, logično, študentje, čeprav so se dijaki močno trudili. Nato sva spotoma zavili še v News bar na kavo (jaz sem si, glede na to, da kave ne pijem, privoščila kakav) in nato nadaljevali pot do Pirana.

Piran

Osebno je meni mesto Piran najljubše slovensko obmorsko mesto. Všeč so mi tesne ulice in dejstvo, da je načeloma težko dostopen za avtomobile. Predvsem pa mi je všeč, da iz trdnjave, ki se pne nad mestom izgleda kot velikanska ladja.

V Piranu sva se za kratek čas usedli na klopce in opazovali, kako današnji moški pustijo, da se ženske z visokimi petami in dolgimi vlečkami same matrajo na svoj poročni dan, nato pa sva se počasi odpravile nazaj.

Nekaj časa sva razmišljali, da bi šle nazaj do Lucije z avtobusom, vendar sva se odločili, da se potrudiva, saj sva imeli v načrtu še obisk Cacao bara v Portorožu. Med potjo sva naredili nekaj fotografij – naslovna fotografija tega prispevka je že ena izmed njih. Sonce je namreč ravno zahajalo, temperature pa so se posledično hitro spuščale. Do sladoleda sva tako prispeli popolnoma zmrznjeni, kar mene sicer ni ustavilo, da si ne bi naročila najbolj ogromne porcije sladoleda, kar sem jih v življenju naročila. Res pa je, da je ponudba na jedilniku rahlo varljiva. Omenjajo namreč kepice z dvema okusoma; predpostavljala sem, da so to normalne kepice in tudi začudeni pogled natakarja, ko sem naročila 3 dvojne kepice, me od naročila ni odvrnil. Dobila sem seveda 6 normalnih kepic in še smetano za povrhu. Proti koncu sem imela jezik popolnoma zmrznjen in sem v upanju, da se bo sladoled segrel vanj pihala. Ja, s sapo sem poskušala ogreti sladoled; ni kaj prida pomagalo.

Pot domov

Po sladkanju sva se počasi odpravile domov. Vožnja domov je zopet trajala dobro uro (zame sicer nekaj manj, ker me je vmes zmanjkalo). Misija pa je bila uspešna. S prijateljico sva se do konca načvekali; za čuda pa v nedeljo ni bilo kaj prida dežja.

Oprema

Za čvekalni izlet je najpomembnejša oprema res dober prijatelj oziroma prijateljica. Nato pa še avtomobil ali pa javni prevoz in ideja, kam gremo na izlet. Sploh pa ni nujno, da se odpravimo kam daleč – lahko tudi samo na sprehod po stari Ljubljani; sploh sedaj ko se približuje veseli december in lučke.

To bi bilo zaenkrat vse.

Opomba: Sporočilo ni sponzorirano od gostincev na obali, ampak je plod moje lastne izkušnje in mnenja.