Mrzlica

Pozdravljen(a)!

Po dolgem času se spet javljam na blogu. Po dopustu sem imela polno dela, ki mi je preprečilo, da bi redno objavljala prispevke. Od sedaj naprej se bom poboljšala. Pred teboj pa leži prispevek o mojem kratkem pogodu na goro v Posavskem hribovju, imenovano Mrzlica.

Kratek opis gore Mrzlica

Mrzlica je gora, ki je s svojimi 1.122 m.n.v. četrta najvišja gora Posavskega hribovja. Posledično je z njenega vrha lep razgled na okoliško Posavsko hribovje ter na Alpe, ki ležijo preko Celjske kotline. Po nekaterih podatkih je koča, ki leži malo pod njenim vrhom, ena izmed najbolj obiskanih postojank v slovenskem sredogorju. Koča je odprta vsak dan v letu; spremembe sicer lahko preveriš na spletni strani Planinske zveze Slovenije. Pred kočo so lepo urejena otroška igrala, tako da ni omejitev, da izlet na Mrzlico ne bi mogel biti družinski.

Pot do izhodišča

Ker sem Mrzlico obiskala s svojo materjo, ki nima najboljše kondicije, sva se odločili, da se na Mrzlico povzpneva iz Planinsko rudarskega doma na Kalu, kamor sva se pripeljali z avtom. Glede na vremenske razmere v Ljubljani sva sicer imeli zimske gume, nisva pa imeli preostale zimske opreme, kar se nama je skoraj maščevalo. Na samem Kalu, kjer je tudi smučišče, je v preteklem tednu zapadlo od 10 do 20 cm snega. Cesta je bila sicer splužena, vendar je zaradi toplote snega z večjih dreves padel na cesto, kar pa še ni bilo spluženo. Tako sva preko dveh zaplat vozili s prvo prestavo in upali, da so zimske gume dovolj.

Iz Ljubljane sva se proti Kalu podali najprej po štajerski avtocesti, ki sva jo zapustili na izvozu Trojane in se nato podali proti revirjem. Po magistralni cesti sva se peljali mimo Kisovca, Zagorja ob Savi, Trbovelj in Hrastnika, nato pa v Hrastniku zavili proti vasi Čeče in smučišču Kal. Do razcepa je cesta dokaj ravna in ovinki so zmeri. Takoj po odcepu pa nas pričaka strm vzpon, ki nakaže, da bomo večinoma vozili v prvi do (mogoče) tretji prestavi. Prav tako se cesta zoža in pri srečanju je potrebna malo večja previdnost.

Pri začetku vzpona naju je pričakalo snega samo za vzorec. Bolj ko sva se vzpenjali, več je bilo snega ob cesti. Cesta je sicer za gorsko cesto dobro vzdrževana; asfalt nima nobenih večjih lukenj. Edino, kar bi me včeraj pri vzponu na Kal pomirili, so dodatne verige, lopata in podobno. Za vsak slučaj imam namreč rada s seboj omenjene stvari, če se slučajno kaj zakomplicira.

Planinsko rudarski dom na Kalu (946 m.n.v.)

Planinsko rudarski dom na Kalu mi je dal vtis, da je v bistvu bolj gostilna, kjer se lahko podkrepčajo ljudje, ki so svoj dan preživeli na smučišču. Seveda poskrbijo tudi za planince. Zraven šanka lahko namreč najdeš vse, kar mora koča (po mojem mnenju) imeti. Vpisno knjigo in žige. Dom je odprt vse dni v tednu, razen v ponedeljek. Več pa si lahko prebereš na povezavi na spletni strani Planinske zveze Slovenije.

Pot na Mrzlico

Oskrbnika doma sva vprašali, kako prideva na Mrzlico in prijazno naju je napotil na dobro uhojeno pot po snegu, ki se je vila mimo koče v gozd. Pot je tehnično lahka in v prvem delu dokaj položna. Seveda pa vsaka pot (tudi tehnično lahke poti) v snegu zahteva več zbranosti zaradi večje nevarnosti zdrsa. Pot se najprej vzpne na vrh Kal (965 m.n.v.) preden se spusti na sedlo med Kalom in Mrzlico. S sedla se nato strmeje v ključih vzpne na Mrzlico. Med potjo se deloma odprejo pogledi na Posavsko hribovje. Pot namreč večinoma vodi skozi gozd, razglede pa lahko opazujemo samo, ko se gozd razmakne ali pa popolnoma umakne (npr. travnikom).

Včeraj je bilo vreme večinoma sončno, čeprav so se med izletom sonce skrivalo tudi za oblaki. Ko se sonce ni skrivalo, je bilo meni zelo vroče. Ko se je sonce skrivalo, mi je bilo ravno prav. Vetra na srečo ni bilo. Po poti sva srečali kar nekaj popotnikov – Mrzlica je res obiskan vrh. Veliko je bilo družin, saj so se otroci lahko med hojo igrali v snegu, sankali ali lopatkali. Seveda ni manjkalo kepanja in mavžanja. Otroci so torej izredno uživali v zimskih radostih.

Planinski dom na Mrzlici (1.093 m.n.v.)

Do Planinskega doma na Mrzlici sva po opisani poti prišle v dobri uri. V vodnikih sicer navajajo čas trajanja poti od 30 do 45 min, vendar pa trenutno kondicija tega ne dopušča. Daljši čas trajanja poti je bil tudi posledica snega in rahlo drseče poti. Seveda pa sama v hribe ne hodim samo, da se držim ur, napisanih v vodnikih, ampak da uživam v razgledu, naravi in čistem zraku.

V domu sva se podkrepčali z jabolčnim zavitkom ter čajem in kavo. Prav tako sva požigosali knjigo, ki jo nosimo s seboj, dnevnik kurirjev in vezistov ter moj planinski dnevnik. Knjiga, ki jo (po dolgem premoru) sedaj žigosamo je: Vodnik po planinskih kočah v Sloveniji – PZS, ki jo je napisal Jože Dobnik. Knjiga je ena izmed zgodnejših izdaj, kupljena v ranjki Jugoslaviji. Planinski dnevnik pišem že nekaj let, da v njem beležim težavnosti prehojenih poti, časovno trajanje poti ter datume obiskov v gorah. Ter seveda žige. Priznam, da se včasih za izlet v gore lahko zmotiviram samo, tako da grem po še neosvojen žig.

Ko sva pojedli in požigosali, sva se odpravili nazaj in za pot nazaj potrebovali uro. Na poti nazaj sva izpustili vrh Kal in ga obhodili po levi strani (leva v smeri hoje).

Ko sva se vrnili h avtomobili, sem se preobula, saj v gojzarjih ne morem voziti. Nato pa sva se po magistralni cesti ob reki Savi odpeljali proti Ljubljani. Na poti sva v obe smeri premagali 322 m višine, zamudili pa sva se skupaj 2 h in 40 min.

Oprema

Za pohod na Mrzlico boš vsaj potreboval pohodniške čevlje. Če si navajen hoje s pohodniškimi palicami, vsekakor svetujem tudi te. V zimskih razmerah ti bodo prav prišle tudi dereze – seveda ni potrebe po 12-zobih ali 10-zobih derezah. Lahko so podpetne ali pa take, ki jih prodajajo pri Veriga Lesce. Seveda lahko hodiš tudi brez derez, vendar je potrebna večja previdnost v izogib zdrsom in padcem.

Poleg tega svetujem, da vzameš s seboj nekaj tekočine – čeprav nekateri bolj prisegajo na kupovanje tekočine v planinskih postojankah. Vsekakor je ceneje, če tekočino prineseš s seboj. Nekaj hrane prav tako ne škodi, mogoče kakšna energijska ploščica ali manjši sendvič. Seveda ne pozabi na fotoaparat (ali pa telefon z dovolj baterije).

Do Planinsko rudarskega doma na Kalu se lahko pripelješ z avtom, lahko pa se na Mrzlico podaš tudi v povezavi z vlakom. Seveda moraš v tem primeru računati, da ti bo vzpon iz npr. Hrastnika vzel 3 h, premagati pa boš moral okoli 1.000 m višine.

Za zimske razmere, ki so vladale včeraj svetujem, da s seboj vzameš še sončna očala. Očala naj bodo namenjene ščitenju oči pred sončnimi žarki, ki se odbijajo od snega (vode, ipd.). V nahrbtnik daj še sončno kremo, da te sonce ne opeče preveč.