Masca in Buenavista del Norte

Spet pozdravljen(a)!

Moje telo je danes končno dojelo, da je na dopustu. Nič več ni popolnoma naspidirano, zato zjutraj rado malo pospi, nikamor se mu ne da in ko gre, gre počasi. To se mi na enotedenskih dopustih navadno vedno zgodi. Šele proti koncu pridem v dopustniško vzdušje, prej pa sem čisto enako naspidirana, kot ko hodim v službo. Zaradi tega razloga sem si letos prvi v svoji karieri vzela dvotedenski dopust; prvi teden grem nekam, drugi teden počivam.

Ker pa na Tenerife nisem ravno vsak dan, sem svoje telo prisilila, da se zbudi, zajahala svojega konjička in šla na pot v Masco. Danes je bilo namreč prvič v temu tednu jutro oblačno in mirno. Niti ene sapice od nikoder. Ker pa sem v vodiču prebrala, da je severozahod rad oblačen, sem si rekla, da je potem tako ali tako vseeno. Če bom v oblaku, bom pa v oblaku.

Južna avtocesta

Od mojega hostla do Masce me je pot sprva vodila po južni avtocesti mimo Los Cristanosa in Las Americas, nato pa se je začela vzpenjati proti Guia de Isora in Santiagu del Teide. Do nekako Guie je avtocesta, ki se nato do Santiaga zoža v magistralko. V bistvu sploh ni problematična.

Santiago je vasica pred vstopom na cesto do Buenaviste del Norte, ki vodi tudi mimo vasice Masca. Na vsakem koraku ponujajo ture skozi sotesko Masce, ki jim nato sledi vožnja z ladjo in avtobus nazaj v Santiago. Sama se za turo nisem odločila, ker sem bila preprosto prelena. Spust skozi sotesko Masce traja nekako 3 ure – enak čas porabiš za pot nazaj; ocenjujem da potrebuješ ca. 2 uri, da te z ladjo in avtobusom pripeljejo nazaj v Santiago. Če imaš seveda srečo in ti ladje ni potrebno čakati.

Sprehod po soteski Masce sem torej preskočila in zavila na ceto proti Buenavisti.

Razgledna cesta mimo Masce do Buenaviste del Norte

Takoj, ko sem zavila na cesto do Buenaviste, sem opazila, da je ozka, strma in brez sredinskih črt. Seveda sem se na prvem počivališču ustavila, da sem pofotografirala dolino okoli Santiaga del Teide. Nato sem počasi nadaljevala proti Masci in vmes vse, ki so me dohiteli, spuščala naprej. Seveda sem se pri tem sladko smejala. Naivneži so namreč mislili, da se bojim ceste in jim zato dajem prednost.

Ko pa so me prehiteli, so kmalu spoznali, zakaj sem jih spustila naprej. Za nekom vozit po ovinkasti cesti je preprosto, veš kdaj zavirati. Poleg tega pa ti je, če in ko nekdo pride nasproti, sprednji avto nekakšen ščit. Naj se on ukvarja s tem, da bo vozil vzvratno do razširitve ceste, medtem ko sam lahko počakaš, ker si videl sprednjega, kako se matra.

Cesta, ki pelje mimo Masce

Cesta do Masce je sicer strma, polna prometa in redko dovoljuje več kot drugo prestavo. Sploh glede na to, da so spredaj najpogumnejši in ne najboljši vozniki. Če jo primerjam z rusko cesto na Vršič, je cesta mimo Masce ožja in daljša, res pa je da ne premaga takšne višinske razlike.

Masca

Masca je miniaturna vasica, ki jo mogoče sestavlja 20 do največ 30 hiš. Leži na nadmorski višini 650 m in je vstop za sotesko Masce.

Sam pohod po soteski traja približno 3 ure in ga večina vodičev označuje kot srednje zahtevnega. Ker se že skoraj cel teden trudim, da bi dobila normalen zemljevid pa še nisem bila uspešna, nisem mogla oceniti, ali imam za ta pohod primerno opremo ali ne. S seboj sem na dopust namreč prinesla le superge – pohodni čevlji so ostali doma. Že brez njih sem namreč imela dovolj prtljage.

Pohod sem tako izpustila, izpustila pa sem tudi sam postanek v Masci, saj nisem dobila primernega parkirnega prostora. Skozi celo vasico so ob cesti parkirišča, vendar so bila vsa zasedena. Tako sem se peljala skozi vasico do prvega razgledišča in glej ga zlomka. Razgledišče je ponudil osupljiv razgled na vasico Masca in okoliške gore.

V okolici Masce namreč raste gozd (oziroma temu tako rečejo), ki ga sestavljajo v glavnem borovci in palme. Temu pritečejo seveda še grmi in ostale rastline, ki jih je Tenerife poln. Na razgledišču sem si privoščila pijačo (kave namreč ne pijem) in si rahlo odpočila od same poti do sem.

Čeprav me ceste vsekakor ni bilo strah, pa te vožnja po njej vseeno izčrpa, saj si vseskozi pod stresom, ker ne veš, ali bo avto pred tabo ali nasproti tebe zvozil ali ne. Na cesti se namreč brez problema lahko srečata lokalni avtobus in terenec ali enoprostorec, vendar pa nekateri vozniki otrpnejo na sredi ceste, ti pa naj bi zapeljal mimo njih. Oni bodo pač počakali na sredi ceste, ne na levi ali na desni. Na sredi.

Buenavista del Norte

Ko sem razgledišče nad Masco pustila za seboj, sem imela do Bueneviste še nekako 15 do 20 km že prej omenjene ceste. Cesta se razširi šele v El Palamarju (nekako 7 km naprej od razgledišča). Počasi sem nadaljevala, pogumneži so me še vedno prehitevali. Čeprav mi uiti niso mogli.

Megla in oblačnost je po moji izkušnji konstantna spremljevalka na severnem delu Tenerifa

Malo naprej od Masce sem nato prišla na preval de Baracan, kjer se je “vreme” obrnilo. Za mano je ležalo sonce južne strani otoka, pred mano se je vila gosta megla severa. Posledično se je tudi rastlinje po prevalu začelo naglo spreminjati. Drevesa so bila večja in bolj zelena. Zanimivo je, kako je severni del otoka večinoma v oblakih. Čeprav so mi to poskušali pojasniti v Muzeju zgodovine in človeka v Santa Cruzu, samo španščine nisem najbolje razumela.

Megli se vseeno nisem pustila ugnati in nadaljevala do Bueneviste. To malo mestece na severuzahodu otoka kaže vplive andaluzije (preko konkvistadorjev) ter prvotnih prebivalcev otoka Guančev. Mesto ima veliko raznih malih rokodelskih trgovinic. Zaradi lege dobi Buenavista do trikrat več padavin kot Santa Cruz. Temu primerne so tudi rastline in nasadi v tem delu otoka.

V Buenavisti sem se ponovno ustavila na kratkem kosilu v lokalni restavraciji (šla sem pač tja, kjer je bilo najbolj polno). Hrana je bila okusna in ne predraga, postrežba hitra.

Pot nazaj

Po kosilu sem nadaljevala svojo pot in se obrnila proti domu. Odločila sem se. da se ne bom vrnila mimo Masce. Raje sem se peljala mimo El Tanque do Santiaga del Teide. Ta cesta je magistralka, ima sredinske črte in večinoma dovolj počivališč, ki lahko služijo tudi kot odmikališča. Megla me je počasi zapuščala in popolnoma zapustila v Santiagu.

Do doma sem imela nato le še t.i. lučaj.

Domača plaža

Ko sem prišla domov, sem se odpravila še na domačo plažo za malo dalj časa. Veter je bil danes dokaj umirjen, kar je seveda pomenilo višjo temperaturo, vendar pa hkrati tudi manjše valove na plaži. Po osvežitvi v morju pa sem odpeketala domov, kjer sem v miru napisala tale prispevek, sedaj pa me čaka še kratka siesta.

Takole pa je zgledala plaža, 5 minut oddaljena od mojega hostla

Potrebščine

Prevoz

Če si želiš ogledati Masco, si to lahko ogledaš s pomočjo avta ali avtobusa. Nekateri večji hoteli in agencije prirejajo izlete s pohodom skozi sotesko Masce in vožnjo z ladjico iz večjih mest na jugu in severu. Za ladjo se lahko prijaviš tudi v Santiagu. Možnosti je ogromno.

Oprema

Za samo vožnjo po cesti ne potrebuješ posebne opreme, le malo boljše živce in avto. Za razgledne točke od de Baracana naprej, če si bolj zmrzljive sorte, tudi kakšno jakno.

Za sam pohod, čeprav ga sama nisem opravila, najverjetneje potrebuješ vodo, dobre čevlje, pokrivalo, sončno kremo, nekaj prigrizkov ter nekaj kondicije.

To bi bilo zaenkrat vse. Lepe sončne pozdrave ti pošiljam iz južnega Tenerife.