Köln

Köln

Spet pozdravljen(a)!

Ta teden sem res pridna, ko pišem prispevke za svoj blog – tokrat bom opisala kratek ogled Kölnske katedrale, ki sem ga opravila med čakanjem na povratni let, ko sem v Köln potovala z namenom obiska Spoga + Gafa v začetku septembra.

Ozadje obiska

V začetku septembra sem službeno potovala v Köln na sejem. Z ogledom sejma sem s šefoma zaključila okoli treh popoldne, nato smo imeli slabe tri ure preden smo morali biti na letališču, da smo odleteli nazaj v Zagreb. Mene je sicer mikala katedrala odkar sem izvedela, da grem službeno v Köln. Ker pa sem dokaj sveže zaposlena, nisem želela težit glede tega.

Tako sta se šefa odločila, da gresta malo v nakupovanje v središču mesta. Jaz sicer nisem mislila iti nakupovati, zato sem se odločila, da si grem ogledati katedralo. Prejšnji večer mi je celo eden od šefov namignil: “Veš, lahko greš tudi na zvonik?” In sedaj sem imela misijo – povzpeti se na zvonik.

Kölnska katedrala je namreč gotska cerkev, čeprav je bila dokončana v 19. stoletju. Meni osebno pa je gotski stil gradnje od evropskih najbolj pri srcu. Sem namreč velika oboževalka lokov, v gotski gradnji pa jih je ogromno. Seveda to za seboj potegne določene probleme, ki so jih morali arhitekti zaobiti, da so lahko postavljali tako visoke in sloke zgradbe.

Stolnica

Katedrala je napram severnonemški protestantski preferenci rimokatoliška katedrala, torej sedež nadškofa. Dejstvo, da ima cerkev dva zvonika, namreč ne pomeni, da je dotična cerkev katedrala. Beseda katedrala namreč izhaja iz latinske besede “cathedra“, ki pomeni sedež. Zato je slovenska beseda za katedralo stolnica, ki izhaja iz besede stol. Kot sem omenila, so dotično stolnico gradili do leta 1880, začeli pa so z gradnjo 1248. leta na vrhuncu gotike. Skozi dolgo trajajočo gradnjo so se vseeno odločili, da jo bodo zgradili v gotskem stilu.

Zvoniki stolnice, kot tudi stolnica sama, so zaradi gotskega načina gradnje seveda visoki. Stolnica sv. Petra je tako del značilne Kölnske vedute. Načrt zanjo temelji na katedrali v Amiensu v smislu razmerja med širino in višino glavne cerkvene ladje. Tloris (torej glavna in stranski ladji) pa tvori latinski križ.

Notranjost

Notranjost stolnice je seveda gotsko primerno visoka. Temu se seveda pridružijo visoki in ozki vitraži. Vitraž na južni strani je bil zamenjan leta 2005 in je delo nemškega umetnika Gerharda Richterja. Narejen je iz 11.500 delov enake velikosti, ki so dobili vlogo ponazarjati piksle, ki jih je naključno razporedil računalnik. Ta vitraž je bil namreč poškodovan med drugo svetovno vojno; 157 m visoka zvonika sta bila namreč lahki orientacijski tarči za zavezniške bombnike. Do zamenjave je na mestu novega vitraža stalo prozorno steklo.

Preostala notranjost je notranjost, ko jo lahko pričakuješ v cerkvi. Klopi, križev pot, oltar, stranki oltarji, ipd. Kar bi bilo smiselno izpostaviti je še, da ima stolnica svoje orgel. Ene stojijo v stranski, druge pa v glavni ladji. V cerkvi sicer s pomočjo omenjenih orgel prirejajo koncerte; orglam se v takih primerih pridruži tudi kor (cerkveni zbor).

Južni zvonik

Ko sem si notranjost ogledala – moram priznati, da se je turistov trlo, sem se podala iskati vhod v zvonik. Dvakrat sem obhodila celotno stolnico, ko sem končno našla napis za “Turm” oziroma stolp po nemško. Ko sem prišla na blagajno, sem z nejevoljo ugotovila, da lahko vstopnino plačam le z gotovino; na splošno sem bila neprijetno presenečena, kako pogosto je v Kölnu izključno plačevanje z gotovino.

Vstopnica je sicer tudi skica samega stolpa, ki ti pokaže, koliko stopnic moraš prehoditi med nadstropji in koliko so visoki. Tako sem z vstopnico v eni in liter-in-pol veliko plastenko vode v drugi roki podala na okoli stometrski vzpon. Stopnic je ogromno in če se boš odločil podati na vrh stolpa, vsekakor svetujem, da s seboj vzameš vsaj nekaj vode. Vzpon je zame in mojo kondicijo namreč trajal okoli 20 minut. Zvonik je zaprt z okni, tako se vanj ne morejo po dolgem in počez posrati golobi (kot je to npr. v Sieni). Je pa, kot v omenjeni Sieni, potrebna previdnost pri srečevanju ljudi – stopnice so ozke in ob napačnem koraku se hitro lahko skotališ globoko navzdol.

Med samim vzponom sem si vzela nekaj pavz, da sem se nadihala, in se odločila, da si zvon ogledam na poti navzdol (kar se je kasneje izkazalo za napako). Srečala sem malo ljudi, sploh glede na gnečo pred stolnico.

Razgled

Vsekakor pa ti, če boš kdaj v Kölnu, svetujem, da se na zvonik povzpneš. Razen seveda, če trpiš za višinsko boleznijo, v tem primeru raje ostani prizemljen na trgu pred cerkvijo. Iz zvonika se namreč odpira razgled na vse strani neba. Edino, kar ta razgled kazi, so sami okrasno-strukturni elementi samega zvonika in pa gosta žičnata ograja, ki preprečuje samomore. V lepem dnevu, ki sem ga imela jaz, je bil razgled fantastičen, ljudje na trgu spodaj pa posebej majhni.

Čeprav nimam ravno vrtoglavice, mi je višina povzročala rahle težave v obliki rahlo telečjih nog. Ampak, razgled in sami arhitekturno-okrasni elementi na vrhu so bili vredni malo telečjih nog.

Cerkveni zvonovi

Po približno dvajsetminutnem slikanju in opazovanju sem se odločila, da se spustim nazaj in obiščem še zvonove. Kar je v zgornjem delu zvonika super urejeno, je to, da se spustiš po drugi poti kot si prišel gor. Sicer je stopnišče še bolj tesno kot prvo, vendar vsaj srečaš ne koga, ki bi se rinil mimo tebe.

Ko se enkrat spustiš dovolj, te znak usmeri do zvonov. Zvon, ki si ga lahko ogledaš, ima vse naokoli speljano pot, njegov premer pa je, po moji oceni, vsaj dva metra. Ko sem se že začela spraševati, kako glasen je, je seveda začelo zvoniti polno uro – pet popoldne. Ko sem prišla ven, še nekaj časa nisem slišala drugega kot zvonjenje. Moj nasvet za zvonove v cerkvah je, tako da si jih ogledaš, ko veš da ne bo zvonil – torej se izogibaš predvsem polnih ur, za dobro mero pa tudi četrt, pol in tri četrt ure.

Šoping

Čeprav sem šefoma zatrjevala, da jaz ne grem nakupovati, sem na koncu bila jaz tista, ki sem nekaj prinesla iz Kölna. Köln ima namreč Victorinoxovo franšizno prodajalno – torej prodajalno namenjeno prodajanju švicarskih nožev in njihove ostale ponudbe. Tako sem si kupila švicarski nož z veduto Kölna in mali nožek, ki ima pilico in škarjice za nohte. Seveda ob nakupu nisem mislila o tem, da grem na letalo in da imam le ročno prtljago. Posledično sem seveda morala doplačati, da sem svojo, sicer ročno prtljago, v Zagreb poslala v spodnjem delu aviona.

Obisk v Kölnu smo zaključili, kjer smo ga prejšnji večer začeli z večerjo, pri “Früh am Dom”. Privoščila sem si celo en “Kölsch” (oziroma kolnsko pivo: bolj oprano pivo z okoli 5 % alkohola). Za pivo namreč Kölsch sploh ni slab; ni pa nek presežek pijače. Raje bom ostala na Radenski.

Eto, to bi bilo za moje poročilo kratkega obiska Kölna vse.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja